Biseri, svetovanje na področju jezikoslovja in rodoslovja, Silvia Josephine Žele

 

Netopirji

 

Besedilo 1: George

Spodnji članek je prevod izvirnega članka avtorice dr. Lindy Lumsden (Lindy.Lumsden@dse.vic.gov.au), ki je bil objavljen v novembrskem glasilu avstraloazijskega društva za proučevanje netopirjev (‘Farewell to ‘George’ – a 23 year old Eastern Freetail Bat', The Australasian Bat Society Newsletter, No. 39, November 2012). Članek govori o netopirju Georgeu, ki je triindvajset let živel v ujetništvu in imel zelo pomembno vlogo pri osveščanju javnosti o pozitivni vlogi netopirjev v življenju človeka. Sama sem imela leta2005 priložnost videti Georgea in ga držati v rokah, ko sem se udeležila delavnice, ki so jo organizirali raziskovalci favne kluba terenskih naravoslovcev iz Viktorije in avstraloazijsko društvo za proučevanje netopirjev (Field Naturalists Club of Victoria Fauna Survey Group and the Australasian Bat Society Bat Workshop). Pozneje sem Georgea pogosto uporabila kot primer, ko sem se o netopirjih pogovarjala s svojimi učenci, dijaki in študenti.

 

Dr. Lindy Lumsden
Slovo od Georgea, triindvajset letnega vzhodnjaškega trdouhega netopirja (angl. Eastern Freetail Bat)

Leta1989 sem v Viktoriji ujela nekaj trdouhih netopirjev (angl. Freetail bats), da bi pomagala Terryju Reardonu razrešiti taksonomijo rodu Mormopterus. Pred tem smo mislili, da v jugovzhodni Avstraliji živi le ena vrsta rodu Mormopterus, in sicer mali trdouhi netopir (Mormopterus planiceps).

V tistih časih je bila genska preiskava mogoča le z vzorčenjem netopirjevih jeter. Eden od netopirjev, ki sem jih ujela, da bi jih poslala Terryju, se je uspel izogniti tej usodi, saj sem na podlagi Terryjeve preiskave drugih netopirjev določila, da gre za vrsto vzhodnjaškega trdouhega netopirja (druga vrsta iz rodu Mormopterus). Ta netopir je bil zelo pomemben, saj je dokazoval, kako daleč je vrsta razširjena (ujet je bil v kraju Eildon v osrednjem delu Viktorije, kar je bilo veliko zahodneje, kot smo v tistem času menili, da sega razširjenost te vrste), zato se mi je zdelo pomembno, da ga kot primerek odnesem v muzej. Vendar ker je bil zelo umirjene narave (kot večina predstavnikov rodu Mormopterus), sem ga pričela uporabljati na svojih predavanjih. Pričakovala sem, da bo živel največ šest mesecev in da ga bom nato odnesla v muzej. Kot kaže, si v muzej nikakor ni želel oditi, saj je živel še nadaljnjih triindvajset let! Ampak vse lepe stvari se enkrat končajo. George, ljudje so ga poznali pod tem imenom, je poginil 30.junija2012, triindvajset let po tem, ko sem ga ujela. Ob ujetju je bil že odrasel, zato ne vem, koliko je bil v resnici star. Na koncu je bila njegova starost že precej vidna – v zadnjih letih je precej ostarel. Zadnje leto je že težko jedel in hraniti sem ga morala z najmehkejšimi ličinkami mokarjev. Nikoli ga nisem uspela naučiti, da bi se hranil sam, kar pomeni, da sem ga triindvajset let hranila, prav tako njegovega prijatelja Grumpyja. Pogosto sem se spraševala, ali je tako »neumen«, da se ni naučil samostojno hraniti, ali je bil v resnici tako zelo pameten in sem bila sama triindvajset let neumna, da sem ga hranila z rokami! Ko je ostarel, sem ga včasih ponoči hranila tudi po eno uro. Kljub temu je bila moja norost tudi del metode – želela sem si, da bi človeški dotik povezoval z dobrimi stvarmi, kot je hrana, in ne le z dotikanjem ljudi med predstavitvami. Za vse, ki vas zanima, s čim sem ga hranila – ves čas je jedel le ličinke mokarjev, ki sem jih zmešala z beljakovinsko mešanico z vitamini in minerali (Wombaroo Insectivore in Small Carnivore Mix, op.p.: hrana za žužkojede in male mesojede živali znamke Wombaroo), in kot kaže je bila to dovolj uravnotežena prehrana (čeprav morda nekoliko dolgočasna!). V začetku sem ga poskušala hraniti z različnimi vrstami žuželk, vendar so bile ličinke mokarja edine, ki jih je sprejel.

George je več kot odslužil mojo skrb zanj. Od leta1989 me je spremljal pri vseh predstavitvah za lokalne prebivalce, na vseh delavnicah in predavanjih na univerzah. Nisem uspela prešteti, kolikokrat sem v tem času z njim govorila pred ljudmi, ampak kar nekaj let je naneslo kakšnih 25 predavanj na leto. George se je torej z menoj udeležil kakšnih 250 do 400 predavanj in se v povprečju srečal s približno 40 ali 50ljudmi na dogodek, to pomeni skupaj okoli 17.000 ljudi! Tega dela se nisem nikoli naveličala, saj sem videla, kako je ljudem obraz zasijal, ko so prvič ali pa že desetič zagledali Georgea. Imel je prav posebno moč, da je prevzel vsako osebo, naj je bila še tako močno »naravnana proti netopirjem«. Ko si ga držal v rokah, je bil zelo sproščen, zato sem ljudem dovolila, da so ga tudi sami prijeli (pod strogim nadzorom), saj je to majhno kosmato bitje naredilo prav velik vtis na vsakogar.

Eno leto za tem, ko sem ujela Georgea, sem ujela še enega vzhodnjaškega trdouhega netopirja, ki je bil prav tako namenjen muzeju. Ne prvega ne drugega netopirja prvih deset let, ko sta bila pri meni, nisem poimenovala, saj ju nisem pojmovala kot »domači živali«! Ljudje so ju poskušali poimenovati, vendar se imena niso nikoli obdržala. Ko je moj sedanji partner Paul Gray prvič videl ta netopirja, jima je takoj rekel George in Grumpy! Vprašala sem ga, če nista to nekoliko čudni imeni za netopirja, vendar sta vseeno postala prav George in Grumpy. Grumpy še kar živi, čeprav je ostarel že nekaj let pred Georgeom. Upokojila sem ga, prenehal me je spremljati na predavanjih in ves čas sem pričakovala, da bo umrl, ampak do danes še ni. Tako je zdaj s svojimi dvaindvajsetimi leti preživel Georgea. Ker sta dvaindvajset let živela skupaj, sem prepričana, da Grumpy pogreša Georga prav tako kot jaz.

Uživala sem, kadar sem prispela na kraj predavanja in je kdo, ki me je poznal že s prejšnjih predavanj, pritekel k meni in namesto, da bi me nagovoril: »Živjo Lindy, kako si?«, vprašal le: »Ali si prinesla Georgea?« In seveda sem mu vedno z velikim nasmehom pritrdila.

Počivaj v miru, George – in hvala ti za pomemben prispevek pri spreminjanju odnosa prebivalcev Viktorije do netopirjev.

Na vrh